Pa je prišel dan, ko so se pri nas odrli lokali. Sprva, ko so se začeli pogovarjati o tem, da se bodo v našem kraju odprli po dolgem času lokali, nisem polagala toliko pozornosti, ker sem se že tako navadila na takšno življenje, ki smo ga sedaj imeli nekaj mesecev. 

Ko pa sem naslednje jutro šla skozi mesto in zavohala to gostilniško kavico, sem bila čisto omamljena. Seveda sem si vzela čas in se usedla v moj lokal, da končno po dolgem času spijem svojo kavico. Ne boste verjeli, da sem to potrebovala, čeprav sem sedela sama in pila kavo, mi ni bilo prav nič dolgčas. Imela sem občutek, da so tudi zaposleni veliko bolj prijazni, kot so bili pred korono, seveda je tudi njim pomembno, da so končno, lahko odprli lokali. Postregel me je mlad fant in se z menoj zaklepetal, mogoče mu ni bilo vseeno, da kavo pijem sama, meni pa je prav pasalo, da sva malo poklepetala. Sedaj razumem ljudi, ki so tako pogrešali te kavice in posedanje v lokalih, ker prav paše.

Ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ampak to, da smo tako zaprti, ne bo prineslo prav ničesar dobrega. Sama sem razmišljala, ko sem sedela na kavi, ali sem se, kaj spremenila. In ugotovila sem, da sem se spremenila kar precej. Nisem več tako nasmejana, dobre volje. Nekaj mi manka, kot da sem izgubila tisto igrivost, sproščenost, ki sem jo vedno imela. Sedaj življenje jemljem veliko bolj resno in to mi ni všeč. Kajti sproščenost je bila pri meni zelo pomembna, da sem bila srečna in zadovoljna. 

Mogoče pa se bo s časoma vse to vrnilo.